Ne vem, če sem kdaj bila bolj zaposlena kot v zadnjem času. In živčna. Predvsem to. Odločitev, ki sem jo imela namen sprejeti okrog januarja, je padla včeraj. Novi fotoaparat, ki ni Pentax. In to tak, ki mi je pobral skoraj ves tisti d'nar, ki sem ga hranila za pomembno stvar, tako rekoč prelomnico v življenju. Še zdaj ne morem verjeti, da sem se odločila, da je ta prelomnica fotoaparat. Pentaxu ne zaupam in razočaral me je pri kar nekaj projektih, zato sem se morala odločiti, ali je fotografija res tisto, kar bi v življenju rada počela. In delala. Ali je odločitev prava, bo pokazal čas. Drugače pa je novi fotoaparat trenutno v omari, ker bo za novi objektiv trebalo še malo prišparati. Moram priznati, da je grozno sedeti in gledati tak fotoaparat počivati. Veliko ljudi me je vprašalo, kaj se je zgodilo z mojo strastjo do Pentaxa. Dober fotograf in prijatelj, Luka Gorjup, mi je pred časom dejal ... "Ko iz enačbe odstraniš občutek pripadnosti neki znamki, se ti odpre nešteto možnosti." Pa vendar Pentaxa ne bom prodala in bo za vedno ostal tisti, ta prvi. Še vedno pa trdim, da dobro fotografijo naredi fotograf. Vseeno pa ne morem skriti tistega nasmeška iz obraza in občutka, da sem stopila en korak više.
Naj z vami delim še eno fotografovo prigodo, katero sem doživela ta teden. Dolgo sem se pripravljala na dogodek, kjer sem fotografirala hrano. Pogledala sem vsa tista Loftusova predavanja na youtubu, si risala postavitve objektov, študirala svetlobo. Ko je napočil dan, da zadevo res spravim v digitalno obliko, se je vse obrnilo na glavo. Vsa moja dolga študija je splavala po vodi. Okna s premalo svetlobe, moja vloga fotografa se je spremenila v vlogo oblikovalca hrane in naenkrat sem morala postati mnogo več kot "le" fotograf. Takrat sem začela razumeti, od kod tako visoke cene za fotografske storitve. Po štirih urah je bila moja izčrpanost na meji norosti in hvala Maši, ki je kot odličen asistent, ki se prvič sreča z odbojnikom (z mano vred) pomirjala moje živce. Priznam, ta dogodek me je pretresel, vzel nekaj volje, malo stolkel na realna tla. Vseeno sem hvaležna za vsako priložnost, ki jo dobim ... nekje je treba začeti, right?
Hvala vsem, ki mi stojijo ob strani in pomagajo. Sploh nisem vedela, da imam kljub moji asocialnosti okoli sebe tako dobre (in potrpežljive) ljudi.
