MTL 3, bazilika in uspešna kraja hrušk

Z nekaj bližnje in daljne pomoči bova z mojo novo-staro Praktico počasi začele govoriti skupni jezik. Ne samo, da sem spoznala umetnost fotografiranja iz drugega zornega kota (manualno), fotografe sem začela spoštovati. Dandanes ima vsak drugi vrhunsko napravico, pri kateri z obrabljanjem sprožilca nikakor ne špara. Saj ne, da sem jaz kaj drugačna. In 25 posnetkov, ki jih lahko naredim z enim filmom (ki čist btw stane 5,50e) se je naenkrat zazdelo nezemljansko malo. Seveda so se problemi začeli že pri samem vstavljanju filma, nadaljevali pa pri shutter speed setting gumbu, iz katerega je neznano kam izginila nalepka z vrednostmi. Tako smo s skupnimi močmi (specialist, Corel ter moje sposobnosti rezanja in lepljenja) naredili novo nalepko z vrednostmi (če so le-te napisane pravilno bom ugotovila ob prvem razvijanju :).
To bo moj prvi film in strahoma odštevam do 25. Ponosna bom, če bo vsaj en posnetek približno na mestu.

Da se vrnem k sodobnemu svetu in Pentaxu k-5, s katerim sva v zadnjih dneh ohranjala bolj ležerne spomine, ki niso vredni omembe. Pa vseeno ...

Medtem ko sem iz zaprašenih arhivov privlekla 18-55mm, in s Heilo, (ki je trenutno na bolniškem z analgetiki) uživala brezskrben popoldan, se je mama lotila nekoliko bolj kompleksnega opravila ...

Čeprav je (priznam) moje navdušenje nad rožami usahnilo še preden se je sploh pojavilo, tega ne morem reči za začimbe. In tako najin zeliščni vrt počasi dobiva obliko.




Pes vegetarijanec, krajše Heila, pa je razvila lastno tehniko kraje hrušk, ki jih na njej dostopni višini žal več ni mogoče zaslediti, ne glede na jezo ostalih družinskih članov. Vsekakor lahko zagotovim, da bo v prihodnjih dneh izginila tudi ogromna količina joste in podobnega sadja.

Kaj češ, tako je, ko imaš psa vegetarijanca.

 "Nič kriva."

Lp, M