Nekateri pravijo, da sem s svojimi objavami rož, drsalk in kovčka počasi že patetična. Meni pa trenutno predstavljajo točno to, kar potrebujem na drugi strani objektiva.
Moj blog je doživel temeljito prenovo. Vanj sem vložila kar nekaj truda in upam, da mi je uspelo dobiti minimalistično, svetlo in pravljično podobo. Ko sem pregledovala stare objave, sem ugotovila, da sčasoma postajam vedno bolj redkobesedna in prepuščam fotografijam, da govorijo same zase. Hkrati me vedno znova prime, da bi izbrisala stare objave grozljivih obdelav in obupnega izbora. Pa se vedno znova ustavim in prisilim, da ostanejo. Zakaj? Ker rada spremljam svoj napredek in stile, ki jih neprestano spreminjam - pa naj so starejše fotografije še tako grozljive. Vesela sem, da s fotografijo rastem. S fotografiranjem sem začela že pred sedmimi leti in z njim prešla več manjših obdobij mojega življenja. V vsakem sem zašla v napačno smer in se počasi spet vrnila na pravo. Trenutki, ki so se nekoč zdeli samoumevni in nepomembni so danes tisti, ki me opominjajo kdo sem in kaj sem dosegla. Vsakič znova, ko vzamem v roke fotoaparat, ugotovim, da še nekaj manjka. Z leti se ta občutek sicer manjša, vendar dvomim, da bo kdaj izginil. Zadnje čase imam pogosto željo po ustvarjanju in pakiranju mojih občutkov, zato je tudi več objav. Morda tudi zaradi aprilskega vremena, ki je razraslo svoje korenine. Všeč mi je in inspirira me. Vesela sem, ko zaslišim gosti zvok kapljic, ki udarjajo ob tla. Ob veje. Ob okna. Pomiri me tišina, ki jo ustvari dež. Vedno znova me spomni, da nisem pomembna jaz, niti kdo drug. Spomni me, da je svet večji, bogatejši. Da ne štejem dnevov in noči. Da obstaja druga enota neskončnosti.
Nekateri pravijo, da sem s svojimi objavami rož, drsalk in kovčka počasi že patetična. Meni pa trenutno predstavljajo točno to, kar potrebujem na drugi strani objektiva.
Nekateri pravijo, da sem s svojimi objavami rož, drsalk in kovčka počasi že patetična. Meni pa trenutno predstavljajo točno to, kar potrebujem na drugi strani objektiva.
