Malo me je bilo strah, da bo Bled kičast. Vsi tisti turisti in standardne fotke čudovitega otočka z umetnim pridihom. Pa se je zgodba že začela drugače, kajti snežni zameti na avtocesti in kolone na enem pasu večino časa niso dopuščale več kot 40 km na uro. Tisti, ki me poznate, veste, da sem ob tem strašno uživala. Končno sem dočakala pravo zimo in 2 dni preživela v pravljični idili. Ob prihodu je bilo Blejsko jezero zavito v meglo, iz neba so padali beli kosmiči in nekaj rac je ob spremstvu laboda zmrzovalo v jezeru. Perfekcija. Naslednje jutro sem komaj čakala sončni vzhod in se hitro odpravila k jezeru, da ne bi zamudila tistih nekaj pomembnih sekund, ko je sonce obsijalo "dolino" in zbudilo nizke meglice. Naenkrat je Bled oživel, na potkah se je trlo turistov, domačini so skrbno čistili svoje terase, race so se hitro namnožile in zahtevale svoj delež kruha. Pot na grad je bila očiščena, ob prijetnih sončnih žarkih se je sneg na drevesih topil in kot droben prah začaral vse, ki smo se podali na grad. Kmalu se je vreme spet poslabšalo in na poti v Bohinj smo srečali nekaj tistih turistov, ki so se v prelep dan podali s kolesom, a jih je vreme na poti presenetilo in so sedaj rili po nespluženih poteh v snežnih zametih. Bohinj je bil tako mračen, spokojen a neverjetno lep. Lepšega oddiha si ne bi mogla želeti in upam, da mi je uspelo ujeti nekaj posebnih trenutkov, kljub tistim kičastim fotkam, ki se jim ne moreš upreti, če obiščeš Bled.
